Blog o naključnih dogodkih iz življenja

S četrtkom, se je, z deseto epizodo zaključila tretja sezona mladinske nadaljevanje Skins. O tej nadaljevanki, sem nekaj napisal že ob sami premieri tretje sezone, hkrati pa sem obljubil, da bom ob koncu tretje sezone, napisal svoje mnenje, oz. če se je kaj spremenilo.

Glede na to, da me začetek ni pretirano navdušil, moram priznati, da se je kasneje, čez epizode zgodba dobro razvila in me pritegnila k vsako-tedenskemu vnovičnemu gledanju nove epizode. Vsak nov tedn je bila, nam gledalcem, predstavljena zgodba drugega junaka, ki je igral v seriji, tako smo skozi 10 tednov spoznali 8 povsem različnih življenskih zgodb glvanih junakov¹, ki so bile med seboj na neki ravni vendarle povezane med sabo.

Čeprav mi je bila celotna sezona všeč, pa nikakor ne morem ovržti teze, ki sem jo postavil na koncu prve objave o Mulariji. Namreč še vedno sta mi prvi dve sezoni veliko bolj pri srcu, kot tretja. Kot sem takrat napisal:

“tisti prvi so bili res nekaj posebnega, unikatnega”

1. Spraševali se boste: “kako 8 zgodb, če je bilo pa 10 epizod?” Preprosto, prva epizoda je bila posvečena vsem 8-mim glavnim junakom, da ljudje spolh vedo, kdo vse bo nastopal, zadnja epizoda pa celotno zgodbo, na zanimiv način, zaključi [↩]

Danes so premierno na E4 predvajali novo sezono Mularije oz. Skins v original naslovu. Kot je bilo znano že od zaključka druge sezone, se je zamenjal celoten cast oz. igralsko zasedbo z izjemo ene igralke, ki potrjuje pravilo t.j. Kaya Scodelario. Namreč junaki iz prvih dveh serij, so že odrasli in odšli vsak svojo pot. Letos pa so na roundview collage v prvi letnik pršli novi junaki.

Ogled prve epizode tretje sezone me je pustil z mešanimi občutki. Na začetku sem bil predvsem razočaran, saj se mi ni zdelo zanimivo. Prvič zato, ker bi lahko rekli da vse štarta od začetka in tako nisem imel nobenih pričakovanj glede tega, kako se bo nadaljevala zgodba, saj zgodbe še ni bilo. Pa tudi igralci se mi niso zdeli tako dobri, kot v prvih dveh sezonah. Mogoče sem se kar malo preveč navadil starih obrazov. Mojo pozornost jim je uspelo pritegniti šele nekje v tretji četrtini epizode. Tudi konec se mi je zdel vsekakor zanimiv. 

Na konvu lahko z gotovostjo trdim, da sta mi prvi dve sezoni bolj pri srcu. Mogoče zato, ker se v tretji sezoni zgodba še ne razvila, Tudi junakov in njihovih življenskih zgodb še ne poznam. Mogoče mi bo potem, ko bodo nas gledalce, malo bolj vpeljali v celotno dogajanje in ko se bo začela zgodba razvijati iz epizode v epizodo, postalo vse skupaj bolj zanimivo.

Zaenkrat pa sem še vedno mnenja da jim z tretjo sezono ne bo uspleo požeti takega uspeha. Kajti tisti prvi so bili res nekaj posebnega, unikatnega. Vsak izmed (najstniških) gledalcev se je našel v enemu izmed likov. Morda tudi v večih. In zaradi tega je bila serija zelo gledljiva in zasvajujoača.

Sicer pa nikoli ne reci nikoli, kajti nikoli ne veš, kaj vse se še lahko zgodi. Mogoče pa mi bo ta sezona postala bolj všeč, kot vse druge. Pustimo se presenetit. Vsekakor pa vas bm obvestil, kaj si bom mislil o Mulariji ob koncu te sezone.

Že od kar se je začela šola za osnovno in srednje šolce pri nas doma žarnice pokajo kot za stavo. Ne mine niti en teden, ko ne bi ‘crknila’ katera izmed mnogih žarnic, ki jih imamo v stanovanju. 

Vse se je začelo 6. septembra, ki je bil tudi najbolj usoden dan izmed vseh. Začelo pa se je nekje ob pol deveti uri zvečer. Prvi pok se je zaslišal, ko je moj brat poiskušal prižgati namizno svetilko ob družinskem računalniku. Takoj nato pa se je zaslišal drugi pok iz moje bralne lučke, pri pojstli. Nato pa, ko sem hotel prižgati luč v sobi, v kateri je omara, v kateri hranimo še nove, sveže žarnice, ena izmed žarnic na stropu ni zasvetila. 

V omari sem našel vse tri žarnice, ki ustrezajo določenima tipom svetil in zadeva je bila (vsaj za zdaj rešena). 

Nato pa pred kakšnim dobrim tednom ‘crkne’ še žarnica v kopalnici. Tudi to sem uspešno zamenjal. 

Zadnji šok pa sem doživel pred nekaj dnevi, ko je ‘crknila’ tudi žarnica v predsobi. Iz zgoraj omenjene omare z žarnicamo sem izbrskal še eno žarnico, ter pokvarjeno vrgel v smeti. 

Po tej akciji je omara z žarnicami ostala kar precej izropana, zato bo, če se bo tako nadaljevalo, potrebna korenite prenove in predvsem novih, sevžih žarnic oz. obnoviti zalogo.

Sedaj, ko se bližamo koncu meseca, trdno držim pesti in upam, da je te more konec in bodo preostale, še ne zamenjane žarnice, zdržale vsaj še nekaj časa in predvsem, da ne bodo popokale ena za drugo, kot se je to dogajalo v preteklih tednih.

Danes popoldne me je pretresla žalostna vest, kateri še zdaj ne verjamem. In sicer danes ob 2:30 uri zjutraj naj bi v prometni nesreči umrl naš dolgoletni prijatelj in sošolec Davor Pejić. Novico sem šel takoj preverit na SiOl-ovo stran ter nato še na stran 24ur.com in na obeh straneh, sem lahko zasledil novico o tej prometni nesreči. Vendar še zdaj ne vrjamem, da se je kaj takega lahko zgodilo. Po novem zakonu, pa se tudi ne sme več objavlati inicialk. Vendar mi pa upe spodbijajo drugi, zelo zanesljivi viri. In sicer njegovi prijatelji ter mojiin njegovi bivši sošolci in sošolci, ki so ohranili stike z njim. 

Kljub temu, da so bili najini odnosi nevtralni te taka vest močno pretrese in ne veš, kako bi se odzval nanjo. Zaenkrat se vsega tega vrjetno še ne zavedam in bo vse to šele prišlo za mano. 

Največja težava pa je, ko pomislm kje sem bil jaz ob tej uri. Sicer sem ob tej uri že trdno spal v postelji. Vendar eno uro pred tem, pa sem se ravno tako peljal po cesti z avtom. In ko tako razmišljam, prav isto bi se lahko zgodilo meni in še nekomu, ki se je peljal zraven mene. Pa nism bil ne pijan, ne pretirano utrujen ne nič. Koliko malo je potrebno, da izgubimo vse, kar nam je najbolj pomembno v življenju, prijatlestvo in sreča. Star je bik komaj 18 let in tako zgodnje smrti si res ne zasluži.

Zdajle zvečer, ko sem se pogovarjal z sedanjim sošolcem, ki živi 200m od nesrečnega dogodka. Betonska telefonska omarica, v katero so se zaleteli je zelo majhna, pa tudi med cesto in omarcio je velik jarek, tako da še zdaj ne more vrjet, kako so se lahko tako nesrečno zaleteli.

 Naj mu bo zemlja mehka in naj najde večni mir, kajti prezgodnje smrti si zares ni zaslužil. Počivaj v miru Davor.

P.S. Danes sem zvedel, da ga bomo lahko na zadnjo pot pospremili ta četrtek (18.9.2008) ob 15h. Jaz se bom pogreba vsekakor udeležil.

… ali pa tudi ne.

To je samo ena izmed teorij, ki sem se jo spomnil. Ko sem med opravljanjem velike potrebe premišljeval (ponavadi se mi ravno med tem opravilom porajajo najbolj zanimive ideje in teorije o določenih stvareh), o raznih stvareh, sem  prišel tudi do teme, o raznih pomirjevalnih sredstvih, med katerimi os tudi droge, in zakaj ljudje posegajo po njih.

Recimo ravno v najstniškem obdobju se prvič srečavaš z večjimi porazi in “padci”. Te stvari pa te mnogokrat potrejo do te mere (ker se večina še ne zna spopadati z svojimi težavami), da razmišljaš o raznih alternativah. Samomor izključiš takoj na začetku, ker ugotoviš, da boš z tem prizadejal veliko bolečino osebam, ki te imajo rade, tega pa na noben način ne želiš storiti.

In takoj za mislijo na samomor, nastopijo razna pomirjevalna sredstva. Veliko mladostnikov posega po drogah ravno zaradi tega, ker želijo živeti bolj brezskrbno in predvsem bolj flegmatično življenje.

Nekateri uteho iščejo v alkoholu (ki sicer ne pomaga kaj dosti, ponavadi samo še poslabša situacijo). Sicer po njem ne posegajo samo mladostniki, temveč tudi velika večina starejših.

Spet drugi pa se raje podajo v bolj “trde” droge, kot so razne tablete ipd. Te tablete jim omogočijo življenje v nekem sanjskem svetu, kjer je vse lepo in prav in v najlepšem redu. Tudi če ti kdo omeni tvoje težave, se mu ti samo nasmehneš in se ti “jebe” za to.

Kratkoročno je to idealna rešitev, vendar gledano dolgoročno, si svoje življenje samo še bolj zakompliciraš in sam sebe pahneš še v večje težave. Drugače povedano – namesto, da bi krizo prebrodil v mesecu al dveh, si lahko zafrkneš do deset in več let. Odvisno kdaj prideš nazaj k pameti.

Sam sicer nimam nič proti proti raznim persenom in drugim tabletam (bolj ali manj močnim) za živce oz. pomirjanje, vendar le to te mere, da ti pomagajo pridobiti nazaj voljo do dela, ne pa da “zabluziš” cel dan s tem, ko ležiš na postelji in se smiliš samemu sebi.

Tako. To je ta teorija, ki sem vam jo hotel zaupati. Seveda je na WC-ju nastal samo osnutke te teze, ki sem jo potem sproti razvijal med pisanjem te objave.

V soboto 3 maja sem se vrnil iz Londona. Bilo je fenomenalno. Ogledali smo si zelo veliko znamenitosti, po drugi strani pa nam je ostalo še veliko časa za zabavo. Tako da lahko bi rekli, da smo združili prijetno z koristnim.

Prvi dan je bil še najbolj “nezanimiv”, če se lahko tako izrazim. Vse je bilo novo in vsak, ki te je slišal spregovoriti (po slovensko) te je gledal čudno, kot da si ušel z nevem kje. Vsaj tako se mi je spvra zdelo, vendar sem potem ugotovil, da so Londončani že navajeni tega, saj je bilo na ulicah nekje 70 – 80% turistov.

Pot tja je bila zelo zanimiva. Peljali smo se z letalskim prevoznikom Rynair in sicer z Boeingom 737 – 800. Vožnja je zgledala, kot da bi se peljal z vlakom (po trije sedeži na eni strani prehoda in po trije na drugi strani. Edini problem tega “vlaka” je bilo to, da kadarkoli je vzletal ali pristajal, je imel malo večje pospeške. pa tudi pri zavojih se vlaki ne nagibajo tako, kot v letalu. Ampak poleg tega večjih sprememb med letalom in vlakom nisem zapazil.

Ko smo prispeli do letališča Stansted, smo se do Londona odpeljali z Stansted Express vlakom (vožnja je trajala okoli 45 min, vlak pa je peljal na vsakih 15 min). Tudi ta vožnja je bila dokaj zanima, saj smo si lahko ogledali predmestje Londona ter njihove tipične angleške hiše, ki se med seboj skorajda ne razlikujejo.

Na končni postaji (Liverpool Street) samo si kupili celotedensko “Oyster” kartico za njihovo podzemno železnico, ki ji ljubkovalno pravijo kar “tube” . Kartica deluje z pomočjo magneta, samo približaš jo “vratcem” in ta se ti odprejo.

Underground deluje na tipičnem principu Metro-ja, kot ga poznajo tudi v Parizu (Francija) in drugod po svet. Sami vlaki nimajo določenega časovnega razporeda, kakor smo navajeni za LPP v Ljubljani. Metro deluje na tak način, da vlaki naključno prihajajo en za drugim v razmaku parih minut, vendar nikoli več kot 3 minute (čez dan), razen če je prišlo do kakšni okvar ali drugih nepričakovanih ovir (o teh ovirah bom nekaj več napisal spodaj).

Na postaji Liverpool Street smo šli na Circle Line in se zapeljali do postaje Glouster Road, kjer smo izstopili in pot naprej nadaljevali peš, do našega hostla (okoli 5 min). Za hostel bi lahko rekel, da je bil kar nad povprečno opremljen, glede na to, koliko smo za njega plačali. Ključavnice je imel na sistem kartic, torej za dostop do posamezne sobe, si si moral lastiti kartico, s katero si potem odprl vrata.

Sobe so bile opremljene z klimo, električnim radiatorjem ter dehumilatorejm (razvlažilcem zraka), saj je v London večji del leta deževno vreme, in v sobi se lahko nabere veliko vlage. Poleg tega je vsaka soba imela še umivalnik. ter omare in kabelsko televizijo. V ceno hostla je bil prav tako vključen tudi samopostrežni zajtrk.

Vsak dan smo si čez dan ogledali par znamenitosti in atrakcij, popoldne in zvečer, pa smo si rezervirali za zabavo.

Nad Tube-om sem bil zelo zadovoljen. Ta te v dokaj kratkem času, popelje iz enega dela mesta v drugega. Edino v torek se je bilo malo nerodno vozit, saj so imeli okvaro na signalizaciji, poleg tega pa se je še en pod vlak vrgu. Kako to vem. Vsakič ko vstopiš na postajo podzemne železnice, te informativna tabla obvesti o vseh posebnostih na vseh linijah. In ta table se tudi redno ažurera.

Druga posebnost, ki pa mi je ušeč na podzemni železnici pa je to, da se ti za vsak zastoj opravičijo ter ti tudi povejo zakaj je prišlo do zastoja.

Edino kar me je motilo je bil neprestano ponavljajoč se glas “mind the gap”, ki se je oglašal iz zvočnikov na skoraj vsaki postaji. Namreč samo lani, se je ponesrečilo nekaj več kot 300 ljudi zaradi tega “gap-a”. (iz tega tudi izhajajo napisi na majicah, kot sta “Mind The GApm” in “Fuck The Gap”, ki jih boste videli v fotoalbumu).

Nasplošno je javni prevoz v Londonu zelo dobro organiziran. Najbolj so me presenetili taksiji, ki vozijo tako kot v New Yorku. Na vsaki cesti jih vidiš polno, samo dvigneš roko in takoj ti bo eden izmed njih ustavil.

Čeprav na zunaj zgledajo rahlo starinski, so znotraj zlo lepo opremljeni. Vsak taxi ima interkom ter polno drugih gadgetov. Nekateri imajo celo vgrajeno televizor ter ob vsakem sedežu kontrolor za to televizijo. Sicer je startnina res draga (2.20 funta, kar je približno 2,50€), vendar so taksiji znotraj zelo prostorni in udobni.

Osem dni nam je minilo zelo hitro in skoraj vsi bi radi tam ostali vsaj še en teden. Zadnji dan smo si predvsem rezervirali za nakup spominkov in raznega drugega “kiča”.

Pot nazaj je blia mirna in je potekala brez večjih vznemirjenj. Na letalu sem zapravil še zadnje funte za razne prigrizke, pijače, sendviče ipd. Res sem si privoščil luksuz, pa čeprav so na letalu cene navite v nedogled.

Še povezava do fotogalerije, kjer si lahko ogledate trenutke zabeležene v Londonu.

London 2008

Uf!

Sredi noči sm se zbudil ves drgetajoč in tresoč. Pa ne zato, ker bi me zeblo. Ravno nasprotno. Imel sem povišano telesno temperaturo. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem skočil po toplomer ter Aspirin plus C. Toplomer me je informiral, o stanju moje telesne temperature, ki je znašala natanko 38,4°C. Spoznal sem, da sem zbolel. “In to ravno sedaj”, sem si rekel, “ko jo najmanj treba.” Namreč projekt, za katerim smo že tako ali tako v zaostanku, bom moral spet preložiti na kasnejše dni. Pa ravno v četrtek in petek smo hoteli posneti še zadnje kadre, da bi lahko potem končno pričeli z montažo.

Če pa pogledam z druge strani, pa je po eni strani bolje, da sem zbolel sedaj in bom do odhoda v London že povsem zdrav.

Pa ravno prejšnič sem se pritoževal, da bi rad ostal za par dni doma, da bi se lahko “orenk” naspal ter spočil. No zdej pa mam. Doma sem lahko cel dan in počivam ter lenarim. Samo kaj mi to koristi, ker me bolezen, kljub temu, da veliko počivam, vedno bolj utruja.

Hkrati bi pa še izkoristil priliko in pozval vse, ki vedo kako se vročine čim prej trajno znebiti, da mi svoj predlog pusti med komentarji.

Vem da moram zaužiti veliko tekočine, vendar nisem prepričan če to deluje, kajti nazadnje ko sem bil v takem stanju, sem spil na tone vode in čaja, pa sem se pozdravil šele po 6ih dnevih. Prav tako poznam tudi trik si obkladki namočenimi v kis, ki dejansko pripomorejo k znižanju temperature, vendar nimajo trajnega učinka. Res pa je tudi, da sem imel prejšnič 39,5°C ter sem vročino zbijal z dvema Lekadoloma in antibiotikom.

Juhej!

Konec tega meseca (natančneje 26. aprila) se z prijatelji odpravljam v London, kjer bom z njimi preživel 8 dni. Splanirali smo si okvirni urnik, kaj bomo sploh počeli tam in mislim, da bo kar zanimivo. Da niti ne omenjam, da je London turistom poznan kot najboljši kraj v Evropi, kar se tiče nočnega življenja. Sicer je res, da imajo v Londonu kar precej višji standard kot tukaj v Sloveniji (čeprav se, kar se tiče cene izdelkov, sunkovito približujemo njihovim cenam, vendar imajo Britanci zato tudi veliko večjo povprečni in minimalno plačo, kot pa jo imamo pri nas v Sloveniji) ampak za teh 8 dni, ki jih bom preživel v Veliki Britaniji, mi tudi malenkost dražje pivo prav tako lahko teklo po grlu, pa čeprav po še enkrat dražje. Če že grem nekam si bom tam tudi privoščil. Bom že prebolel teh nekaj € več.

Za teh osem dni se bomo nastanili v hostlu zraven Hyde Parka, ki je skoraj v centru Londona (par minut vožnje stran z podzemno) . Mislim da zabave nam ne bo manjkalo, pravtako pa tudi kulture ne, saj je v Londonu in njegovi okolici toliko znamenitosti,  da bo vsak našel nekaj zase.

Ko se vrnem iz potovanja/izleta (3. maj), bom napisal novo objavo, ker se bom  svoje doživljanja opisal bol subjektvino. Do sedaj sem se vedno držal objektivnosti, kar pa mislim, da se za blog ne spodobi oz. je za bralce dolgočasno. Vsak raje prebira bolj živahno  besedilo in vtise o določenem dogodku, kot pa nek monoton “potopis”.

Pred enim tednom sem si nabavil novo igračko, ki to niti ni. Gre za nov HP-jev izdelek z oznako HP iPAQ 614c Business Navigator. Vsebuje čisto vse funkcije, ki jih trenutno potrebujem, pa tudi veliko tistih, ki jih ne. Ima recimo že vgrajen GPS sprejemink, ki deluje več kot odlično, še posebaj v povezavi z Garminovo programsko opremo.

Poleg GPRS prenosa, dlančnik podpira tudi HSDPA (High-Speed Downlink Packet Access), ter sprejem GSM signala v vseh štirih frekvenčnih območjih, ki se uporabljajo po svetu. Pohvalil bi še odličen planer “eventov” in opravil. Tudi budilka se obnese presenetljivo dobro. V bistvu imaš tri budilke v eni. Za vsako lahko nastaviš svoj čas ter tudi ob katerem dnevu se lahko oglaša. Prav tako pa lahko eno izmed teh treh budilk izklopite, brez da bi vplivali na njene nastavitve. Na primer, Ob torkih in četrtkih se zbujate ob 7:00 ob pondelkih in petkih ob 8:00, v sredo in soboto pa šele ob 10:00.

Naložil sem si tudi emulator iger za GameBoy, ki prav tako deluje odlično. Iger se ponavadi polastim, ko mi je dolgčas in čakam nekoga.

Odlično se obnese tudi kot MP3 predvajalnik, da vgrajenega fotoaparata sploh ne omenjam. Premore 3MP, je zelo odziven in dela zadovoljive posnetke, glede na to, da je vgrajen. Lahko ga nastavim tudni na VGA ali QVGA kvaliteto, ter različno število MP (1, 1.3, 2, 3).

Omogoča tudi povezovanjem z brezžičnim omrežjem (Wi-Fi), z podporo zaščiti WPA2-PSK. Kolikor sem ga dosedaj stestiral se tudi Wi-Fi odnese odlično, še posebaj koristna pa je tipka, ki ti zaslon in navpične pozicije obrne v vodoravno, tako da je branje člankov na internetu lažje.

Po enem tednu preizkušanja lahko z gotovostjo trdim, da je bila naprava vredna svojega denarja. Prav tako se je občutno zmanjšala teža ter vsebin mojih žepov, saj sem prej z sabo poleg mobitela moral nositi še MP3 predvajalnik, beležko, v katero sem si zapisoval pomembne datume, ter en večji rokovnik, da sem si lahko planiral razne dogodke. Sedaj namesto vsega tega iz žepa privlečem dlančnik in postorim, kar je potrebno.

O prvem delu mojih počitnic, sem se že “razpisal”, sedaj pa sledi drugi del le teh, ki je trajal od četrtka 21.2 do sobote 23.2. Preživel sem ga kot (ja, uganili ste) animator. Sicer z povsem drugo skupino otrok in tudi animatorji so bili drugi. Ta dogodek se je odvijal v okviru skavtov in sicer smo se odpravili na tako imenovano zimovanje. Zbor je bil ob 5:50 pod uro na glavni železniški postaji. Nato smo se odpravili na vlak za Jesenice, ki je iz postaje odpeljal ob 6:15. Na našo ciljno postajo (Podnart) smo prispeli ob 7:04. Nato nas je čakalo pol ure hoje do cerkve v Podtaboru. Ker sem bil zadolžen za kuhinjo, sm imel ta privilegij, da mi ni bilo treba hodt, ampak sem se lahko odpeljal z avtom.

Prvi dan smo otroke poslali na vnaprej določen orientacijski pohod, ki se je zavlekel bolj kakor smo pričakovali, saj med otroci ni bilo kakšne posebne vneme za sodelovanje. Okoli osmih zvečer, smo imeli večerjo, nakar je sledil zabavni večer, po njem pa nočna igra.

Po igri so se otroci odpravili spat, mi pa smo imeli preverbo ter pogovor o tem, kako bomo izpeljali program za naslednji dan. Ko je bilo to za nami, smo se tudi mi odpravili spat.

Naslednji dan smo vstali ob pol osmih, ter nadaljevali program. Na začetku je sledilo nekaj formalnosti, nato smo pojedli zajtrk, po zajtrku pa smo se odpravili na izlet, na katerem smo si ogledovali bližnje znamenitosti, kot so razne jame, kriva jelka, ogled graščine ter stare hiše, ki je bila značilna za te kraje. Vmes smo si skuhali tudi zelenjavno rižoto, priča pa smo bili tudi spori dveh sosedov, kar me je močno spominjalo na rubriko v oddaji NLP na TVS ob nedeljah, ki se imenuje Nedeljsko oko. Med samo potjo je sledilo tudi nekaj skavtskih iger, kot so Skavtball, Buldog, ipd.

V poznem popoldnevu smo se odpravili domov, kjer smo povečerjali, nato pa smo si preko projektorja ogledovali slike iz preteklih dokodkov ter obujali spomine.

Naslednji dan smo takoj po zajtrku spakirali ter pospravili po hiši. Nato smo se odpravili do bližnjega travnika, kjer je sledila tehnika ter nekaj iger, spekli pa smo si tudi kosilo.

Nato se se nekateri z avtom odpeljali domov, preostali pa smo se odpravili do postaje, kjer smo imeli namen počakati vlak. Vendar ko smo prispeli na postajo, smo ugotovili, da vlak ne pelje ob 15h, kot smo sprva mislili, ampak da je odpeljal že ob 14:50. Naslednji vlak pa naj bi prišel šele ob 18:24. Ker nam ni preostalo drugega, kot da čakamo, smo pač čakali. Vmesni čas smo si popestrili z raznimi igrami z kartami (od enke, osla pa vse do taroka), bansi (žabica, morski pes, ipd.) in ostalimi igrami. Na koncu smo se vsi ulegli na tirnice in se slikali. Vem, da je bilo to skrajno neodgovorno od nas, vendar na koncu smo bili že tako naveličani, da nismo več vedeli, kaj naj počnemo. Na žalost pa slika ni bila slikana z mojim fotoaparatom, tako da je v fotogaleriji do nedavnega ne boste zasledili (si pa bom vsekakor prizadeval, da to sliko čimprej dobim).

Dnevi niso bili tako naporni, veeno pa bi rajo ostal doma, in se pripravljal na šolo. Po drugi strani pa je tudi to neka nova izkušnja, ki jo je bilo vredno doživeti.

Zimovanje Četa